Seznam objav 2019
13. januar 2019 – 19. marec 2019: Božično novoletni turnir v košarki
25. junij 2018 – 12. avgust 2018: Evropsko prvenstvo kajak in kanu na divjih vodah – Praga 2018
23.3.2019 smo bili na fotografskem izletu. Ogledali smo si Brežice, Bizeljski grad in Orešje.
Živimo v osrčju Slovenije in smo ponosni na našo bogato preteklost delovnih ljudi, ki so s svojo dejavnostjo nekoč omogočali razvoj tudi ostalim slovenskim krajem. Družbeno ekonomska gibanja in trendi zadnjih desetletij so vzrok, da je kar nekaj naštetih panog ugasnilo, se poslavljajo, ali so skrčene na minimum. Ostali pa so objekti in izrabljena, izmučena krajina. Člani Foto kluba Hrastnik smo doma iz vseh treh zasavskih krajev. Slepi bi bili, če ne bi opazili, kako bogato se šopirijo fotografski motivi naše industrijske dediščine. Zato smo se maja 2005 odločili, da pričnemo s fotografiranjem teh motivov. Od leta 2006 do 2012 smo jih predstavili na petih razstavah in izdali knjigo Zasavska industrijska dediščina s 165 fotografijami 16 avtorjev. Na spletu jih objavljamo le nekaj.
V petek 29.3.2019 ob 18:00 smo imeli občni zbor Foto kluba Hrastnik v gostišču K5 v Trbovljah.
Vabljeni na ogled razstave Vpadnice, avtorja Simona Tanška.
Razstava je postavljena na ogled v Zdravstvenem domu Hrastnik do 31.5.2019.
Od 16. maja 2019 si lahko v zadnjih prostorih bara Chicago v Hrastniku ogledate razstavo Borisa Špajzerja z naslovom Planinski razgledi. 20 del bo razstavljenih do konca leta 2019.
Vabljeni na ogled razstave Štirje pasji časi, avtorice Maje Rozman.
Razstava je postavljena na ogled v Zdravstvenem domu Hrastnik do 31.7.2019.
V soboto, 29. junija, smo imeli v Čečah piknik članov Foto kluba Hrastnik in njihovih najbližjih.
Fotografska razstava bo odprta od 26.8. do 6.9. 2019 med 18:00 in 20:00 uro (vse dni razen ob nedeljah), v Galeriji Delavskega Doma Hrastnik.
Uradni dogodek z zaključnim performansom bo 6.9.2019 ob 18:15 uri. Pridružil se nam bo Ecoute La Merde iz Francije, ki bo zatvoril razstavo, hkrati pa nas popeljal v začetek 6. edicije festivala Zasavje Noisefest International (ZNFI).
O AVTORJIH
Za naju je fotografija mešanica dveh osebnosti, kjer vsak s svojim naborom pogledov in idej ustvarjava končno podobo. Toda kaj pomeni ustvariti fotografijo, ali natančneje, biti fotograf? Zasnovati idejo, poiskati lokacijo, ustvariti razpoloženje, postaviti kamero in izbrati kompozicijo, nastaviti tehnične parametre ali zgolj pritisniti gumb in videti, kaj se zgodi? Zagotovo vse našteto spada pod opis nalog, ki jih avtor opravi. Vendar – je to dovolj? Za naju kot avtorja je najpomembnejše, da svoja čustva preobraziva v fotografski zapis na način, ki omogoča gledalcu, da naju bolje spozna, hkrati pa v podobah prepozna tudi delčke sebe.
Za naju je kamera orodje, ki nama omogoča prehod v svetove, v katere sicer ne bi imela vstopa. Kot raziskovalca, ki plavata v neznano. Meja je le najina domišljija. Fotoaparat je zgolj orodje, tako kot je skalpel za kirurga. Podaljšek njihove roke – nič več in nič manj.
Fotografija nama omogoča, da lahko oba hkrati igrava vlogo režiserja, scenografa ter fotografa in vedno znova menjava vloge. Obvladovanje, skoraj upogibanje časa in prostora za ustvarjanje unikatnih trenutkov, ki nama bodo za vedno ostali vtisnjeni v spomin in ujeti na papir za gledalce. Če imajo ob najinih fotografijah občutek, da sva jim podarila delček sebe, potem je namen dosežen.
Tilen Sotler in Mitja Ličar
O FESTIVALU IN RAZSTAVI: ZASAVJE NOISEFEST INTERNATIONAL
Letos (2019) bo festival Zasavje Noisefest International potekal že šestič. Že od samega začetka v letu 2014 ZNFI slovi po tem, da privabi sodobne in hkrati zelo neobičajne eksperimentalne glasbenike ter Zasavje ovije v brutalne in temačne zvoke. Mednarodna glasbena zasedba, ki ohranja pri življenju industrijsko-noizerski duh, je unikaten dogodek, ki sledi fenomenu Laibach-a.
Leta 2014 sta avtorja na festivalu sodelovala z razstavo Prizori iz knjižnice. Tokrat se predstavljata s serijo konceptualnih portretov. Noise performerji, ki so nastopali na festivalu leta 2014, so si iz koščkov stekla sestavili svoj lasten odsev ter tako v vizualnem smislu zgradili svojo zvočno podobo.
V letošnjem letu se bodo nekateri izmed performerjev iz leta 2014 predstavili ponovno. Med njimi je tudi Vivian Grezzini AKA Ecoute La Merde, ki prihaja iz francoskega podeželja Haute Bresse. Na otvoritvi razstave nas bo s svojo neposrednostjo in zvočno udarnostjo popeljal v nepredvidljivo zvočno doživetje.
Priča bomo vdoru zvočnega kolapsa in prebuditvi iz letargičnega stanja duha. Noise kot zdravilo? Zakaj pa ne!
Fotosfera: Razglednice iz Slovenije
Kako in zakaj se oblikuje okolica v kateri živimo? Kaj vpliva na naš urbano-arhitekturni okus in na odnos do soljudi? O tem in še o čem se s svojo knjigo Razglednice iz Slovenije sprašuje petčlanski kolektiv Fotosfera. Fotografije na nagajiv, ironičen in absurden način beležijo vsakodnevne prizore. V teh naturalistično zabeleženih trenutkih se lahko vsaj delno prepozna vsak od nas. Ali se bo temu nasmejal ali se nad situacijo zamislil pa je odvisno od posameznika.
Ob projekciji fotografij bo pogovor s člani Fotosfere vodil Simon Tanšek.
376 strani, 272 fotografij v črno-beli barvi z nekaj izjemami, posnetih na 45 festivalih in krajih, v 14 različnih državah, na 4 različnih celinah.
“To ni knjiga za ljubitelje in poznavalce jazza. To je knjiga za ljubitelje glasbe in za ljubitelje fotografije, ki ljubijo glasbo.” – Sonja Porle, pisateljica
Glasba je nekaj, kar resnično definira delo Žige Koritnika. Njegova fotografija izraža globoko strast do izvajalcev in spoštovanje do celotne glasbene scene. Glasbenike fotografira že od leta 1986, kar pomeni, da jim sledi že več kot 30 let. Koritnik je imel že več kot 60 samostojnih fotografskih razstav po vsem svetu, delal na več glasbenih festivalih in posnel več kot 150 portretov glasbenikov. Analogna in digitalna fotografija sta orodji, s katerima ustvarja nesmrtne podobe, ki spregovorijo tudi tistim, ki niso del glasbenega sveta.
S knjigo Urejevalci oblakov, ki je sredstva za realizacijo uspešno zbrala na Kickstarterju, Koritnik predstavlja najboljše trenutke, ujete na koncertih, in številne portrete znanih glasbenikov, kot so Anthony Braxton, Cesaria Evora, Ron Carter, Bill Frisell, Joe McPhee, Diane Reeves, Ray Charles, Tom Waits, Miles Davis, Sonny Rollins, Han Bennink, Cesaria Evora, B.B.King, Buddy Guy, Oumou Sangare, Hamid Drake, Peter Brötzmann, The Thing…
Ob projekciji fotografij bo pogovor z Žigo Koritnikom vodila Simona Solina.
Avtorica fotografij: Petra Cvelbar
Vabimo Vas k ogledu fotografske razstave avtorja Staneta Vidmarja, člana Fotografskega društva Jesenice.
Razstava bo na ogled v Zdravstvenem domu Hrastnik od 1.10.2019 do 20.11.2019.
O avtorju razstave (h)Rast
Stane Vidmar je po poklicu univ. dipl. inž. strojništva. Zaposlen je bil v srednji šoli Jesenice kot učitelj in ravnatelj.
S fotografijo se je začel ukvarjati že med študijem v Ljubljani. Z nakupom prve digitalne kamere je začel bolj intenzivno spoznavati zakonitosti dobre fotografije. Stane Vidmar, MF FZS, EFIAP, je član in predsednik Fotografskega društva Jesenice. Najljubši so mu detajli in črno bela abstraktna fotografija, preizkuša pa se tudi v makrofotografiji cvetja.
„Fotografiranje hrasta je bil velik izziv, še zlasti ko ni šlo več samo za eno fotografijo odrezka debla, temveč za zgodbo o hrastu. Fotografije so nastajale dve leti, v vseh letnih časih in s pomočjo domá vzgojene nove rastline hrasta. Zgodba o hrastu zajema obdobje od kalitve želoda do odraslega drevesa, od orumenelega listja in sveže zelene barve na mladem listju.“ Stane Vidmar
Hrast (Quercus) je četrta najpogostejša drevesna vrsta v Sloveniji. Listopadno drevo, vetrocvetka, z deblom, ki sega visoko v mogočno krošnjo in zraste v višino od 20 do 40 m. Listi na kratkem peclju, ki poženejo sredi maja, so dolgi 15 cm in spiralno razvrščeni. Cvetovi, ki jih imenujemo mačice, se razvijejo spomladi. Plod imenujemo želod, je orešek, ki zraste v čašasti strukturi s kapico. Vsak želod vsebuje eno seme (le redko dve ali tri) in zori od šest do osemnajst mesecev, odvisno od vrste. Hrastovo drevo ima lahko življenjsko dobo do 1000 let.
Za Grke, Rimljane in Slovane je bil hrast sveto drevo. Predstavljal je tudi središče Venetske kulture, saj je v vsakem večjem zaselku kraljeval mogočen hrast. Hrast so kasneje pogosto posadili ob cerkvah, da je varoval zvonik pred udarci strele. Skozi zgodovino so ga uporabljali tudi za gradnjo ladij, inženirskih objektov in v arhitekturi. Tudi najstarejše kolo na svetu, ki so ga našli v Ljubljanskem barju , je bilo delno narejeno iz hrastovega lesa.
Hrast z zgodbo.
Pod Karavankami, pod hribom Hrastnik, ki leži vzhodno od vasi Koroška Bela, pri vhodu v naselje, je imelo svoj življenjski prostor visoko drevo – HRAST.
Bilo je zdravo drevo, ker je rastlo na zemlji, nekoč najboljše kakovosti na Visoki Gorenjski, na ugodni prisojni legi in na območju z dosti padavinami, nekdanjega plodnega belškega polja. Rastlo je na samem, pod gozdnim ozadjem Hrastnika, hribom, ki je bil verjetno poimenovan ravno po rastišču številnih hrastov. Vseh zgod o tem drevesu, hrastu, z mogočno krošnjo varne sence iz preteklosti, ne poznamo.
Hrast na Koroški Beli je bil podrt na nedeljsko decembrsko jutro v letu 2015. Tako mogočna hrastova drevesa, s takim premerom debla, ki rastejo na samem in imajo večjo estetsko vrednost v krajini, so ponekod opredeljena za naravno vrednoto. Tega statusa naš hrast ni imel. Žal.
Od debla smo ohraniti ostanek, kolobar hrastovega lesa, ki bo vpet v stilizirano drevo jeklene konstrukcije dveh jeseniških jeklarjev, SIJ Acroni in KOV, in bo na ogled pred Kulturnim hramom na Koroški Beli. Starost hrasta si lahko določi vsak sam, na podlagi štetja letnic na vpetem avtentičnem kolobarju pred pročeljem ali na reprodukciji fotografije v razmerju 1:1, ki bo na ogled v okviru razstave (h)Rast v razstavišču.
Petra Alič
11 avtorjev razstavlja 26 del. Na fotografijah nam ponujajo vsakdanje motive mimo katerih hodimo z zaprtimi očmi. Avtorji tokratne razstave so: Ciril Bec, Jernej Biderman, Matjaž Kirn, Mitja Ličar, Žiga Meterc, Maja Rozman, Tilen Sotler, Vid Stopa, Simon Tanšek, Andrej Zdovc in Jure Zupanek.
Jernej Biderman, član Foto kluba Hrastnik, se je pri ustvarjanju tokratne razstave ukvarjal z raziskovanjem fraktalnih izgledov rastlin.
Fraktal je geometrijski vzorec nepravilne oblike, ki pa ne more biti definiran v klasični geometriji. Izraz fraktal (v latinskem jeziku pomeni delen, razdeljen, razdrobljen) je prvi uporabil francosko – ameriški matematik Mandelbrot. Fraktali se uporabljajo za računalniško modeliranje nepravilnih vzorcev in struktur v naravi.
Fraktal. Red ali kaos? Na prvi pogled vizualno zapletena oblika, ki pa ima v osnovi zelo enostavno geometrijsko osnovo. Ta osnova se ponavlja in širi v večjo strukturo. Fraktale pogosto srečujemo v naravi, ki je zaradi svojega izgleda velikokrat inspiracija umetnikom. .Upodabljale so jih že stare civilizacije. S pojavom digitalnega obdobja pa se je upodabljanje fraktalov v umetnosti pospešilo, saj je potrebno za njihov slikovni prikaz zaporednje matematičnih operacij (algoritmov) izvesti velikokrat.
Avtor razstave fraktalov ni poustvaril s pomočjo računalnika. Prikazane realne motive je iskal v naravi, ki izkazuje množico čudovitih a tudi čudežnih oblik. Rastline razkazujejo poetično prepletanje med simetrijo in asimetrijo. Rastlinam je prodrl v osnovo in nam z njihovo povečavo pokazal za oko neznani svet narave. Gledalci, še zlasti tisti z domišljijo, lahko v fotografijah povečanih rastlin vidijo ekspozijo ob velikem poku, žrelo vesoljske pošasti, izbruh vulkana, ognjemet…
Jernej Biderman ostaja zvest svoji klasiki. Tudi tokrat ni fotografiral digitalno. Fraktale je ovekovečil z analogno tehniko na barvni negativ formata 6 x 6 centimetrov in jih komponiral v kvadratni okvir, ki mu je avtor zvest že daljše obdobje.
zapisal Simon Tanšek
